Tunizija – dežela, v katero se vedno rada vračam

Rada imam dobre hotele in dneve, ko mi ni treba gledati na uro. A če sem že nekje, si želim videti tudi kaj zunaj hotelskega vrta. Tunizija mi omogoča prav to: dopoldne plavam v morju, drug dan raziskujem rimske ruševine, tretjič se izgubim med ulicami starega mesta.

Mahdia – plaža, ki me je res presenetila

Če bi morala izbrati svojo najljubšo tunizijsko plažo, bi brez pomisleka rekla Mahdia. Spomnim se, kako sem prvič obstala ob obali in gledala svetel pesek ter neverjetno modro vodo. Skoraj nisem mogla verjeti, da je takšna barva morja tako blizu Evrope. Na določenih delih je pesek posut z drobnimi školjkami, obala pa je tako dolga, da se sprehod kar sam podaljša.

Najraje sem šla do morja zjutraj, ko je bilo na plaži še mirno. Voda je prijetna za kopanje v poletnih mesecih, široka peščena obala pa je posebej všeč tudi družinam. Tu sem zlahka preživela več ur, ne da bi mi bilo dolgčas.

Hotel ob plaži in dnevi brez načrta

Po raziskovanju je lepo priti nazaj v hotel, kjer je za vse poskrbljeno. Tunizija ima veliko all inclusive hotelov, a niso vsi enaki – sama sem pri izbiri vedno pozorna predvsem na urejenost, lokacijo ob plaži in novejše ocene gostov. Všeč so mi prostorni hotelski vrtovi, palme in bazen, ob katerem lahko preberem nekaj strani knjige, preden se spet odpravim do morja.

Prav to je zame dober dopust: en dan izlet, naslednji dan pa brez slabe vesti samo kopanje, počitek in dobra večerja.

El Jem – zgodovina, ki jo začutiš pod nogami

Ker sem velika ljubiteljica zgodovine, sem se obiska El Jema še posebej veselila. Ko stojiš sredi ogromnega rimskega amfiteatra, se šele zaveš, kako mogočen je bil ta prostor. Povzpela sem se med tribune in gledala v areno, kjer so se nekoč odvijali gladiatorski boji. V glavi sem imela prizore iz filma Gladiator, vendar je resnična zgodovina še bolj pretresljiva.

Zelo zanimivi so tudi podzemni prostori. Amfiteater je eden najbolje ohranjenih rimskih spomenikov te vrste in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Če počitnikujete v Mahdiji, si za ta izlet res vzemite čas.

Sousse – mesto, kjer se splača zaviti v stransko ulico

V Soussu mi je najbolj všeč živahen utrip starega mesta. Na bazarju te z vseh strani vabijo trgovinice, pisana keramika, tekstil, nakit in začimbe. Tam se nikamor ne mudi: pogledaš eno stojnico, zaviješ za vogal in že najdeš nekaj drugega. Tudi barantanje je del izkušnje – z nasmehom in malo potrpljenja je lahko prav zabavno.

Medina v Soussu je prav tako del Unescove dediščine. Sama sem uživala predvsem v kontrastu med starimi ulicami in modrino morja, ki je vedno nekje blizu. Sousse priporočam tistim, ki bi poleg plaže radi še večerne sprehode in nekaj mestnega življenja.

Sidi Bou Said – bela pročelja, modra vrata in razgledi

Sidi Bou Said je kraj, kjer sem fotoaparat skoraj ves čas držala v roki. Bele hiše, izrazito modra vrata in okenske rešetke, cvetje ob zidovih ter ozke tlakovane ulice – vse skupaj je res posebno. Ni težko razumeti, zakaj ga primerjajo s Santorinijem, čeprav ima povsem svoj značaj.

Najlepše se mi je bilo sprehajati brez posebnega cilja. Ko sem zavila v mirnejšo ulico, sem odkrila še lepša vrata in detajle, kot so bili na glavni poti. Nato se je med hišami odprl pogled na morje. Takšni trenutki mi ostanejo v spominu veliko dlje kot seznam znamenitosti.

Po sprehodu sem si privoščila čaj z meto. V Tuniziji je to skoraj majhen obred: kozarec toplega, dišečega čaja, nekaj minut miru in opazovanje okolice. Meni je bilo najlepše, ko sem lahko samo sedela in gledala proti morju.

Kartagina – med ruševinami velike civilizacije

Nedaleč od Sidi Bou Saida leži Kartagina, ki je nikakor nisem želela izpustiti. Nekdaj je bila mogočno središče sredozemskega sveta, danes pa se med ostanki antičnih stavb sprehajaš z morjem v ozadju. Posebej so me prevzeli ostanki Antoninovih term. Ko pogledaš velike stebre in temelje, si skušaš predstavljati, kako razkošen je bil nekoč ta kopališki kompleks.

Všeč mi je, da se tukaj zgodovina ne zdi oddaljena in suhoparna. Hodiš po istem prostoru, kjer so pred stoletji živeli povsem drugačni ljudje, ob tebi pa je še vedno isto Sredozemsko morje. Za nekoga, ki ima rad zgodovino tako kot jaz, je to res poseben občutek.

Tudi hrana je del potovanja

V hotelih je običajno veliko mednarodnih jedi, sama pa vedno rada poskusim še kaj značilno tunizijskega. Kuskus je ena najbolj znanih jedi; pripravljajo ga z zelenjavo, ribami ali mesom. Zraven pogosto ponudijo harisso, pekočo čilijevo pasto, s katero je pametno začeti previdno. Všeč so mi tudi sladice z datlji, mandlji in medom.

Pri hrani imam najraje, ko lahko poskusim nekaj novega in se potem o tem pogovarjam še doma. Tudi takšne malenkosti so del spominov na potovanje.

Zakaj se bom še vrnila

Ko pomislim na Tunizijo, vidim turkizno vodo v Mahdiji, kamnite tribune El Jema, modra vrata Sidi Bou Saida in stebre Kartagine. Spomnim se tudi čisto običajnih trenutkov: jutranjega sprehoda po pesku, pogovora s prodajalcem in kozarca čaja po dolgem dnevu.

Tunizija je odlična izbira, če želite ugoden oddih ob morju, a vam je všeč tudi raziskovanje. Za mirnejše plaže bi sama izbrala Mahdio, za več mestnega dogajanja Sousse, za zgodovino pa si vsekakor rezervirajte čas za El Jem in Kartagino. Jaz vem, da me tam čaka še veliko neodkritega.